Gre za dogodek, kateri mi je spremenil življenje. Moj največji uspeh in sreča, vse kar danes živim.
Odločila sem se deliti in spregovoriti zato, da če bo še kdo, kdaj pozno v noč v vlogi starša, žene, partnerice, moža, partnerja, brata, sestre dneve in noči iskal rešitev v strahu za svoje najbližje, želim da najdejo mojo zgodbo, da jim da upanje, da nikoli ne odnehajo in ne obupajo.
Danes se srečujem in slišim z kar nekaj mamic, ki skupaj premagujemo ovire in hvaležna sem Bogu, veri in zaupanju, da se kljub vsemu tudi danes veselo smejim in radujem.
Hvala Sandra Macele in Projekt Restart, lahko si ogledate 26-minutni video.
Hvala tudi Ireni Potočar Papež, ustvarjalki oddaje “Kako si?”. Tanja hvala da si bila z menoj, hvaležna za vsak dani trenutek.
Svojo zgodbo sem delila tudi z izjemno fotografinjo Tino Goričar, lastnico Studia Baltazar, katera ima svojo rubriko in objavlja prav posebne zgodbe ljudi, ki navdihnejo in opogumijo. Tina hvala.
Življenje me je kar nekajkrat podrlo. Pokazalo mi je stvari, katere nisem hotela nikoli videti in vedeti. Doživela sem žalost in neuspehe. A skozi vse izkušnje lahko povem, da sem se naučila objeti svojo bolečino in živeti z njo. Sperejeti vse kar se ti zgodi, se mi zdi najtežja stvar, a ko jo enkrat sprejmeš greš lahko naprej, lažje živiš z njo, globoko vzdihneš in izdihneš zrak, čutiš svobodo in ustvarjaš pogumen korak naprej. Kot šestletna deklica smo se z družino preselili v popolnoma drugačno okolje, ki sem ga bila vajena. Nisem znala govoriti slovensko, čeprav sem rojena v Sloveniji. V vrtcu so me ves čas zbadali, izolirali in hecali. Ni mi bilo lepo, nisem se veselila novega dneva. Vse skupaj se je preneslo v šolo, kjer znajo biti otroci zelo kruti in grobi. Vsa zbadanja in neprimerne opazke kot so “bosanka” so ustvarile mojo trdno in vzravnano hrbtenico, ki mi še danes pomaga premagovati različne izzive.
Zelo mlada sem postala mamica in kot taka sem se ves čas morala dokazovati, da bi me vzeli resno. Pri zdravniku, ko sem vstopila je rekel:”Ah še ena prestrašena mlada mamica”, pa ni bilo ravno tako, imela sem utemeljen razlog obiska, tako sem se tudi tu izurila, kaj hitro nastopiti pogumno in biti odločna. Ni bilo vedno lahko, a sem si upala in vztrajala. Pozneje, ko sem imela občutek, da sem na vrhuncu, sem drugič zanosila, bila rizično noseča. No takrat sem ostala brez redne zaposlitve. Nisem se podala v tožbe, začela sem kot srečka nosečka ustvarjati nov posel, nastopila na trgu kot novopečena podjetnica v organizaciji dogodkov. Potegnilo me je v žensko podjetnišvo in nastal je še danes največji dogodek ženskega podjetništva v Sloveniji, 500 podjetnic. Ves čas življenja vzponi in padci, katere spremljajo naše odoločitve. Do trenutka …., trenutka, kateri me je podrl. Podrl tako močno, da nisem bila na tleh, nisem padla, nisem stala, nisem čutila nič kot nemoč. Moja 18. letna hči se je zelo hudo poškodovala v prometni nesreči. Najprej so rekli da ne bo preživela. Pozneje so povedali, da bo najverjetneje zaradi poškodbe možganov vse nadaljne življenje v vegetativnem stanju. Res je bilo hudo. Borila sem se s svojimi mislimi in željo po življenju, biti močan v nemoči. Hči je bila 14 dni v komi, telo je bilo poškodovano in zlomljeno od glave do peta. Po letu in pol rehabilitacije čudežna hči zaključuje zadnji letnik gimnazije in vpisala se je na fakulteto. Velikokrat me vprašajo:”Kako si zdržala? Kako si lahko bila tako močna? Kaj te je obdržalo pri zdravi pameti?” Moč in pogum so mi dajali njeni odzivi in majhni milimetrski premiki na bolje. Prvič v življenju sem cenila vsako drobtino, gledala kam bo padla, jo pobrala in skrbno hranila, da sem lahko naredila pogačo, katera je bila tako okusna, da še danes močno čutim njen vonj in okus. Na FB strani Projekt Restart, si lahko pogledate intervju, katerega sem delila zato, da bi pomagala svojcem, družini, dala upanje, da zmorejo, imajo vero in ne obupajo, ne glede kaj slišijo in vidijo. Naj verjamejo v moč starša, ranljive mame, ki v najšibkejšem trenutku lahko pomaga svojemu otroku. Izkužnja katero smo imeli sem enkrat poimenovala čudno zapakirano darilo. Zakaj? Zato ker bi lahko ostala brez hčere, a nisem. Zato sem zelo hvaležna in se vsak dan iskreno zahvalim. Ko najhuje mine, ne smemo pozabiti na ljudi, ki so nam stali ob strani. Zato še danes s hčero obiščeva oddelke, kjer je ležala, bila na rehabilitaciji, tam kjer so ji rešili življenje. Večkrat odneseva kakšno sladico z najinim sporočilom, da vedo in se zavedajo da so reševalci, sestre in zdravniki na naši poti imeli posebno poslanstvo, da delujejo na način kot delujejo in so naši angeli. Še vedno se smejim in pokončno stojim, ne glede na zapisane dogodke. Verjamem da bo jutri sončen dan, vem da po dežju pride blato, a tudi to se s soncem posuši in utre nove sveže poti. Ne bojte se novih korakov, bolečine in porazov. Le ti nam dajo tisto modrost in šolo, tu se naučimo vse, kar se pri uspehu ne.
